Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Ob pomirjujočem zvoku šumenja valov in pridušeni glasbi iz zvočnikov enega od lokalov na prenovljenem splitskem Žnjanu se je Zoran Dragić razgovoril o zahtevni sezoni v dalmatinski prestolnici, vračanju v Ljubljano, dolgi karieri, "znaku" za upokojitev, teži priimka na dresu, poškodbah in reprezentančnih bolečinah.
V kratkih rokavih ter s čepico in sončnimi očali se je sproščeno sprehodil po obali Žnjana, svojevrstne nove Rive nove splitske generacije. “Lepo, ne? Če bi me obiskali pozimi, bi se srečali drugje,” se je ob stisku roke nasmehnil Zoran Dragić, rojen leta 1989, le nekaj tednov zatem, ko je tedanja Jugoplastika z Božidarjem Maljkovićem osvojila prvega od treh zaporednih naslovov evropskega klubskega prvaka. Zdajšnji KK Split, sicer Dragićev šestnajsti klub v karieri, je 37 let pozneje le bleda senca nekdanjega velikana. Kot takšen je tudi za dolgoletnega slovenskega reprezentanta ena od zadnjih postaj na njegovi košarkarski poti. Je nanjo ponosen? Kaj bi spremenil? Kaj obžaluje? Kaj sledi? Odgovore je nizal v daljšem intervjuju, med katerim se je v jezik ugriznil le ob pogovoru o slovenski reprezentanci. Konca tega poglavja kariere namreč ne želi pogrevati, čeprav je več kot očitno, da je ob vprašanjih o tej tematiki vse prej kot ravnodušen.
Intervju: Zoran Dragić
Ob nedavnem obisku Ljubljane ste namignili, da se konec kariere nezadržno bliža. So te misli zdaj že bolj izoblikovane?
Vstopil sem v zadnje poglavje. Ne vem, kam me bo ponesla pot. Prav poglobljeno o svoji prihodnosti tudi še nisem razmišljal. Si pa nekako domišljam, da bi letos stežka košarkarske čevlje obesil na klin. Ko čutiš, da si še vedno hiter, konkurenčen, lačen košarke in zdrav, je to težko storiti. V sebi še čutim ta košarkarski ogenj. Obenem pa sem, kot vse kaže, še vedno zanimiv za določena klubska okolja. Tudi v Splitu imam oprijemljivo vlogo. Verjamem, da bom tudi poleti deležen kakšne ponudbe, ki bo zame dovolj zanimiva. No, če pa je ne bom dočakal, bo to jasen znak, da je čas za upokojitev.
Očitno pa se vaše obdobje v Splitu zaključuje. Osvojili ste hrvaški pokal, po drugi strani pa po šestih letih znova izpadli iz lige ABA. Kako velik udarec je bil to za mesto, navijače in klub?
Prav na tej ravni se je videla podoba kluba. V njem pač ni prave odgovorne vodstvene osebe z ustreznim košarkarskim znanjem, ki bi v kritičnih trenutkih ali po izpadu udarila po mizi. Gre za klub brez športnega direktorja, vodstvo kluba pa je le podaljšek občinske oblasti. Že kmalu po začetku sezone sem videl, da je to velika težava. Klub se namreč ni znal ustrezno in pravočasno odzvati na določene hibe.
Ste ob številnih stresnih trenutkih in košarkarskih razočaranjih uteho našli v okolju in predvsem sproščujočem dalmatinskem utripu, ki ga ponuja slikovito mesto pod Marjanom?
Zdaj je res lepo, mar ne? Morje, sonce … Rad se sprehodim ob obali, se malo nastavljam soncu, spijem kakšno kavo ali pojem dobro kosilo. Tudi družina me zdaj z veseljem obišče. Žal nimam izpita za čoln, da bi se odpeljal do kakšnega otoka in tam vrgel sidro. Da, okolje odtehta marsikaj. Morda sem tudi zaradi tega med sezono zavrnil nekaj ponudb. No, po drugi strani pa kakšni zimski dnevi v Splitu niso bili tako prijetni. Ko tukaj zapiha burja, je najbolj pametno ostati za tesno zaprtimi vrati.
Split proti Ljubljani?
Ni dileme. Ljubljana! Morda se Ljubljančani ne zavedamo povsem dobro, kaj imamo doma. Gre za varno, zeleno in čisto mesto, v katerem ima prebivalec vse, kar potrebuje. Obenem je lahko v eni uri na obali ali pa v osrčju gora. Tudi bližina več letališč z dobrimi povezavami je zelo pomembna. Obenem pa vse bolj cenim tudi slovensko ravnovesje med delavnostjo in sproščenostjo. Kot bi našli pravo srednjo pot med zahodno usmerjenostjo in balkanskimi vplivi. Res je, tudi v Ljubljani radi sedimo v lokalu in ob klepetu pijemo kavo. A ta srečanja ne trajajo ure in ure.
KK Split je res le bleda senca nekdanjega velikana, torej Jugoplastike. Pravzaprav le še grafiti pred dvorano, spominske fotografije na hodnikih in šampionska vitrina pričajo o klubu, ki je prav v času vašega rojstva vladal košarkarski Evropi.
To je res le spomin. Zgodovina, v kateri pa mnogi še vedno živijo in sanjajo o njej. Split se iz nekdanjega velikana v zdajšnjo podobo ni spremenil predlani. Od tega so, kot ste omenili, minila desetletja. V ligi ABA se ni nikoli boril za višja mesta. Še več, večinoma je bil razpet med bojem za obstanek in drugo ligo. Morda tudi zaradi tega letošnji izpad za okolico ni bil tako šokanten.
Nova realnost. Kako pa se vi soočate z vašo novo realnostjo? V zaključku kariere vendarle niste več tisti eksplozivni mladenič, ki je igral v evroligi in ligi NBA ter bil reprezentančni nosilec. Igro ste prisiljeni prilagajati. Vam to povzroča težave?
Ne bi se strinjal z oceno, da nisem več dovolj kakovosten za evroligo. Jasno pa je, da bi bila moja vloga močno omejena, morda na 10 ali 15 kakovostnih minut. Sicer pa sem realen. Res je, nimam 20 ali 25 let. Včasih glava to težko sprejme. A menim, da znam prilagajati svojo igro. Hitrost res ni več moja izrazita prednost. Še vedno pa znam “gristi” v obrambi in v napadu čakati na met.
Ste ponosni na kariero? Bi dejali, da ste izkoristili ponujene priložnosti?
Ko bo kariera končana, bom lahko odkorakal z dvignjeno glavo. Da, lahko rečem, da sem ponosen. Žal pa sem moral prevečkrat zaviti na trnovo pot. Ni mi bilo lahko. Dvakrat sem si huje poškodoval koleno, počil tetivo, prestal operacijo komolca … Ponosen sem, ker sem vedno našel motiv za vračanje. To mi je, kot kaže, ostalo še iz otroštva. Vem, nisem bil najbolj nadarjen košarkar. Roko na srce, brat Goran je bil veliko večji talent. Tudi njegov igralni položaj mu je omogočal izkoriščanje tega. Žoga je bila v njegovih rokah. Jaz sem moral izoblikovati drugačen slog, za katerega je bilo pomembno tudi gibanje brez žoge. Obramba, pravi trenutek za skok in podobno. Stalno me je gnala želja po dokazovanju. Iskal sem svojo pot. Verjamem, da sem jo našel. Ustvaril sem podobo košarkarja, ki so ga klubi želeli.
Kakšno breme je bil priimek Dragić na vašem hrbtu?
Morda le na začetku kariere. Takrat sem večkrat slišal, da “mali Dragić ni tako dober”. Včasih me je to dodatno podžgalo. Dokazoval sem se vsem. Sebi, trenerju, dvomljivcem in tudi bratu. In kot sem dejal, našel sem svojo pot.
Omenili ste poškodbe. Mimo dveh ne moremo. Prvo ste staknili leta 2017 in ostali brez zlatega EuroBasketa. Poškodovali pa ste se tudi pred odločilno tekmo EuroBasketa 2022. Brez teh poškodb bi bila verjetno vaša kariera drugačna.
Verjetno bi imel vsaj eno zlato kolajno, morda celo dve. Lahko povem, da mi je selektor Igor Kokoškov leta 2017 ponudil mesto v reprezentanci. A moje koleno še ni bilo povsem nared za najhujše napore, čakala pa me je sezona v Milanu. S težkim srcem sem nato ocenil, da je bolj modro izpustiti reprezentančno akcijo. Nikoli nisem bil polovičar. Ne bi znal igrati na 50 ali 70 odstotkov. Leto 2022? Takrat smo na prvenstvo odpotovali z viškom na položaju organizatorja igre. Ob velikem napadalnem potencialu sva bila izrazito obrambno naravnana le Jaka Blažič in jaz. Po moji poškodbi je postalo še bolj jasno, kako močno bi ekipa potrebovala Gregorja Hrovata.
Zdi se, da je prav trenutek zadnjega reza, po katerem je Hrovat presenetljivo ostal brez mesta v reprezentanci, načel vrzel, ki danes razdvaja dva slovenska košarkarska pola.
Da, po tistem trenutku so razpoke postale še bolj vidne. Odšel je Gogi, odšel je Rašo Nesterović. Škoda.
Tudi vaše reprezentančno slovo je bilo drugačno, kot bi si sami želeli.
Slovenska reprezentanca mi je dala veliko. Veliko sem ji tudi sam vrnil. Zato mi je takšnega konca žal. A ta zgodba je zame končana. O tem ne želim več javno govoriti. Kar sem želel povedati na to temo, sem vam povedal poleti, dan zatem, ko sem zapustil reprezentanco. Naj ostane pri tem.
Če vašo odločitev o tem, da konca reprezentančne kariere ne želite komentirati, spoštujemo, pa ne moremo mimo ocene, da se vaša zgodba ne sklada s pojasnilom selektorja Aleksandra Sekulića. Bi se bili z njim pripravljeni pogovoriti na štiri oči?
Ne. Zakaj? Pogovor sva imela. Končal se je z mojim odhodom. Zdaj je to poglavje zaprto.
Kaj pa odnos z ostalimi reprezentanti?
Z vsemi sem v dobrem odnosu.
Kar nekaj olja pa sta na ogenj tedaj z objavami na družbenih omrežjih dolila vaša soproga in brat. Bi vam bilo ljubše, da bi se ugriznila v jezik?
To je svoboda govora. Sporočila sta, kar jima je ležalo na duši. Morda ju je vse skupaj še toliko bolj prizadelo, ker smo bili s Sekulićem družinski prijatelji. A ponavljam, o tej temi res ne želim izgubljati dodatnih besed.
Kaj pa prihodnost? “V slovenski košarki ne bom deloval,” je ob slovesu dejal Goran Dragić. Vi tovrstnih zadržkov ne boste imeli?
Ne. Rad bi ostal v košarki. Zakaj ne v slovenski košarki? Bomo videli, kam me bo ponesla pot. Zdaj sem še košarkar. Verjamem, da lahko še vedno igram sezono ali dve. Kje? Tega še ne vem.
O slovesu v domačem okolju ne razmišljate?
Zakaj ne? Odprt sem za vse, tudi za, denimo, Krko ali Ilirijo. Prave ponudbe ni bilo. Ponujal se ne bom. Bi pa z veseljem igral v nekem domačem klubu, kjer bi bil mentor mladim domačim košarkarjem.
Video: čestitka bratu Goranu, ki bo ta teden dopolnil 40 let
Cedevite Olimpije niste omenili. Slovo ni bilo najbolj prijateljsko.
Ne vem, tam so očitno ocenili, da evropsko zgodbo gradijo na drugačen način. A tudi teh vrat nisem zaprl. Bomo videli, kaj bo prineslo poletje.
Kje vam je bilo najlepše?
V Phoenixu in Miamiju. Užival sem tudi v Milanu. Pa tudi v Malagi.
Si očitate kakšno napako?
Napaka je bila prva operacija v Milanu. Če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi na operacijo odpotoval v ZDA.
Kaj pa najbolj boleč poraz?
Polfinale olimpijskih iger. Milimetri so nas ločili od finala. Žogo smo ob prodoru Klemna Prepeliča že videli v košu. Še vedno boli. Vedno bo bolelo.
Boste iz košarke odkorakali ali odšepali?
Telo je resda malce načeto, a zdaj še povsem normalno hodim.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!